Vojnovićeve zgodbe o otroštvu, družini, preteklosti, nostalgiji in svetu kratkega spomina in dolgih zablod močno presegajo format esejev, zapisov in avtobiografij: te zgodbe sledijo toku spomina, njegovi razdrobljenosti in dvoumnosti.

V interpretaciji Gorana Vojnovića spomin resnično postane simfonični orkester, tako spomin sicer določa njegov prvi veliki teoretik Maurice Halbwachs. Bralec sedi na obali zgodbe, začaran nad tokom, igro svetlobe, zvoki, trajanjem in spremembami. Knjiga za dolgo in ponovno branje.