Zgodbo romana Poletje v gostilni pripoveduje Nastja, nadobudna študentka slovenščine in sociologije, ki se, presenečena nad realnostjo – med poletnimi počitnicami ji ne uspe najti službe v svoji stroki –, nerada zaposli v srbski gostilni na obrobju Ljubljane. Tam se znajde v središču vsega, kar jo na tem svetu moti: od narobe izpisanih imen vin na meniju do mehkih ć-jev in trdih l-jev v govoru zaposlenih, še najbolj pa dejstva, da se je, intelektualka z arzenalom latinskih rekov na jeziku, znašla v situaciji, kjer takšni atributi ne zaležejo prav dosti. Da je mera polna, si mora priznati, da se je, vsem svojim načelom navkljub, zagledala v enega od natakarjev. Poletje v gostilni je roman o odraščanju, o izkušnjah, ki zamajejo naše predstave o svetu, o trenutkih spoznanja, da z razdalje sodimo stvari precej drugače kot od blizu. Ali kot Nastja ugotovi sama: Vse skupaj je navadno sranje. Kup stereotipov, okoli katerih je lahko biti pameten, dokler se sam ne ujameš v njihove zanke.