Prevzel me je občutek sreče. Ja, to je bil občutek sreče. Ne spomnim se, če sem ga občutil že kdaj prej. S Katarino je bilo drugače. Vedno je hitela na sestanke, vedno je bila angažirana, imela je polna usta prihodnosti, kar naprej je bila na preži, ambiciozna odličnjakinja, vedno na liniji. Zdaj pa je bilo prijetno. Enostavno samo prijetno. Občutek doma, čeprav v ozki sobici študentskega naselja, kjer je vedno nekdo kljukal na vrata. Potonil sem v Mirkino telo kot vase. Ko sem bil v njej, sem bil cel. Zunaj je ostal ves svet. Midva pa sva bila znotraj. Eden v dveh.

»Leto 1980 nas je spremenilo, bolj kot smo si mislili, da nas bo. To smo ugotovili šele mnogo let kasneje. Katarina je imela prav. Vse je šlo nazaj. Velik korak nazaj. Niso zmagali ljudje, nista zmagali ne kultura ne umetnost, ne izobrazba in ne resnica, in ni zmagala demokracija. Zmagal je kapitalizem.«