Manca G. Renko v knjigi esejev Živalsko mesto odpira ulice svojega miselnega mesta pa tudi vrata v njegovo podzemlje. Prostor daje tako prosto živečim živalim, kot tudi tistim, ki smo jih udomačili do te mere, da se premalokrat zavedamo, kako samoumevne so, ali pa jim v rove, v katerih živijo, nepremišljeno mečemo hrano. Avtorica je začela kopati, poiskala vhode, se spustila v areno, se soočila z živalmi in začela trenirati – torej, pisati.

Vsak od esejev je vstop v enega teh rovov, ki odpirajo nadaljnje odvode in izrisujejo njen miselni svet. »Kako dobro je, da imam toliko notranjega življenja,« zapiše in nam razgrne zemljevid svojega dela, prijateljstev, akademskega raziskovanja, preteklosti, čustev in strasti, pomembnih odnosov, spola, travme kot univerzalne izkušnje, življenjskih spoznanj, odnosa do živali; nazadnje pa razkrije tudi, od kod živalsko mesto prihaja. Na vsakem koraku si preko zelo različnih referenc obsežnih časovnih in kulturnih diapazonov zastavlja pomembna vprašanja, pri čemer ves čas samoreflektira, samokritizira in tudi dvomi vase, secira surova čustva in jih obenem uspe držati nad paro, si nastavlja ogledalo.