Avtorico v zbirki to se ne pove še vedno zanima, kako je z jezikom, kako gibljiv in nikoli zaključen je v resnici. Kaj vse se z njim lahko zgodi/zgradi. Zapisani fragmenti oblikujejo tisto, kar je v mislih že sestavljeno, a zadržano, ker je občutljivo. Napisano/izrečeno se poškoduje in je ranjeno, ker je izpostavljeno svetlobi. Na začetku je tema, in kar vanjo posveti, pride od zunaj. V to se ne pove se govori tisto, kar je strah biti povedano, a naj se vseeno pove. Da se s tem, ko je izrečeno, nasloni na nekaj večjega, da seže nekam čez in se potem prizemlji.